Učenci 8. razredov smo imeli Naravoslovni dan z vsebino – Celje – knežje mesto. mesto. Namen ekskurzije je bil, ogledati si največjo znamenitost Celja, to je stari Celjski grad, ki se prvič omenja leta 1322 in je bil sedež Celjskih grofov, najvplivnejše plemiške rodbine na Slovenskem. Ohranjeni napisi navajajo, da je bila antična Celeia bogato in gosto naseljeno mesto, zavarovano z obzidjem in stolpi, z večnadstropnimi palačami, širokimi trgi in ulicami. Klicali so jo »mala« ali »druga Troja« – Troia secunda. Mestne pravice je Celje dobilo 11. aprila 1451, z ukazom Celjskega grofa Friderika II. Po izumrtju Celjskih grofov so mesto prevzeli Habsburžani. Začelo se je hitro razvijati v obrtniško in trgovsko središče. Leta 1473 so zgradili mestno obzidje in trdnjavski jarek. Z obzidjem se je ubranilo pred Turki, ob velikem slovenskem kmečkem uporu leta 1515 pred kmeti, ki so zavzeli Stari grad. V letu 1798 je mesto zajel velik požar. Zgorela je večina poslopij.

Prav tako smo si še ogledali stalno razstavo gospe Alme Karlin.

Alma Maksimilijana Karlin se je rodila 12. oktobra v Celju kot edina hči učiteljice in majorja avstro-ogrske vojske, s katerim je mala Alma razvila toplejši in pristnejši stik kot z materjo, ki je deklico, rojeno s številnimi primanjkljaji, ves čas popravljala in nadzirala.

Almina nadarjenost za jezikoslovje se je pokazala v rani mladosti, zato ni bilo presenečenje, da se je odločila za študij jezikov v Gradcu in pri osemnajstih letih postala učiteljica angleščine in francoščine. Toda njena želja po izpopolnjevanju jo je gnala dalje – v Pariz in London. Med bivanjem v Londonu se je vsak dan naučila po deset novih besed v vsaj desetih svetovnih jezikih. Pri 24 letih opravila izpit iz kar osmih jezikov in se zaposlila, a jo je začetek prve svetovne vojne pregnal iz Anglije, saj je bila kot državljanka Avstro-ogrske nezaželena oseba. Umaknila se je na Švedsko in Norveško ter se tam začela poglabljati v verstva, duhovnost in potovanja (Trnovec 2011).

Ob koncu vojne se je vrnila v rodno Celje in odprla jezikovno šolo, ki je bila zelo obiskana, a hkrati močno kritizirana, saj je vanjo v turbulentnih časih sprejemala tako Slovence kot Avstrijce. V pol leta je zaslužila dovolj denarja, da je kupila pisalni stroj in se odpravila po svetu. Obiskala je Peru, Panamo, Kalifornijo, Kitajsko, Tajvan, Avstralijo, Novo Zelandijo, Novo Gvinejo, Javo, Tajsko, Kambodžo in Indijo. Med potovanji se je preživljala s poučevanjem, prevajanjem in pisanjem člankov, s čimer pa žal ni bila dobro plačana. Med spoznavanjem tujih dežel je preučevala življenje domačinov, si zapisovala njihove navade in šege, običaje in ustvarjala etnografsko zbirko (Trnovec 2011). Njeno osemletno potovanje okoli sveta se je zaključilo v Celju, kjer se je posvetila pisanju novel, romanov in pesmi.

Pripravil: Gregor Hartman