VEČ KOT LE NALOGA: NAJINA IZKUŠNJA Z RAZISKOVANJEM ČUSTEV

Vse se je začelo na nič hudega sluteč običajen torek, ko sva na hodniku zagledali list o prijavi na natečaj Mladi za napredek Maribora. Zasvetile so se mi oči in zelo hitro je  napočil najtežji del raziskovalne naloge, morala sem namreč prepričati svojo prijateljico – Nušo Kramberger, da se prijavi z mano. Po veliko ne-jih in dvignjenih obrvih staršev mi je končno uspelo. O tem, koga  bova izbrali za mentorico, sploh nisva razpravljali, saj sva obe vedeli, kdo bo. Razmišljali sva o temi in o tem, kar naju najbolj zanima. Kmalu sva ugotovili, da je to področje psihologije in pedagogike. Odločili sva se za temo čustev. Delo se je pričelo.

Odločili sva se, da bova izdelali dva didaktična pripomočka. Tako sva ves prosti čas namenili iskanju podatkov o definicijah čustev, veliko popoldnevov, ki so se prelivali v večere, pisali zgodbico o medvedku Oliverju, ob vikendih pa ilustrirali.

 Skupaj z mentorico sva se odpravili v razrede prve triade, kjer sva preverili znanje drugošolcev o čustvih, jim prebrali zgodbico in z njimi izvedli delavnice. Tako so se popoldnevi treningov spremenili še v popoldneve ostajanja v šoli in pisanja raziskovalne naloge. Preden sva se zavedali, sva končali s pisanjem.

Čakal naju je še zagovor pred komisijo. Priznam, vmes sva skoraj »umrli« in brez mentorice, ki naju je nenehoma vzpodbujala in motivirala, nama zagotovo ne bi uspelo. Ona je vedno vedela, kaj narediti ali reči, in bila za naju velik vzor.

Tako je kar naenkrat prišel 2. april in z njim dan podelitve nagrad. Nobena ni pričakovala nič posebnega, vseeno pa sva se živčno presedali na stolu. Naenkrat pa so razglasili: »Prvo mesto s področja psihologije – Spoznaj me.« Bile smo zelo vesele. Nagrada nas je presenetila in poplačala naš trud, ki smo ga vložile v raziskovalno nalogo.  Kljub temu da je bilo veliko dela in  odrekanja, bi se raziskovalno nalogo zagotovo odločila še enkrat.

Deja Grahovec, 8.B

[Pokaži kot diaprojekcijo]